Kako sem prevajala Nedokončano avtobiografijo
Pot je bila dolga in trnjeva; končala se je leta 2012, ko sem knjigo izdala v samozaložbi.
Misel, da bi prevedla avtobiografija Alice Ann Bailey, mi je šinila takoj, ko sem dobila knjigo v roke in to je bilo nekje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda trajalo je kar petnajst let, da sem si lahko odredila čas zanjo. Na začetku sem imela o svojih prevajalskih sposobnostih dobro mnenje, toda kmalu se je razblinilo, kajti avtorica je uporabljala zahtevne jezikovne formulacije. Poleg tega je iz časa, ko je delala z vojaki, vnašala žargonske izraze, ki danes niso znani niti angleško govorečim ljudem.
To me je spravljalo ob živce in mi jemalo pogum. Toda neka notranja nuja me je gnala naprej in dela sem se držala, kot da bi bila nanj prilepljena. Prevajala sem kot sem vedela in znala in pustila fino obdelavo za naknadne preglede.
Prvemu krogu prevajanja je torej sledil nov izziv – iz takorekoč dobesednega prevoda narediti prijetno berljivo in izvirniku zvesto besedilo. Pričakovala sem, da bom kake trikrat šla skozi in bo stvar narejena.
Toda ko sem po tretji obdelavi besedilo še malo pregledovala, mi je bilo jasno, da je še daleč od objave in sem ga še prečesavala. Poleg tega sem mnenja, da mora biti strokovno izrazoslovje na slovenskih tleh poenoteno, zato sem se dogovorila z go.Barbaro Škoberne, diplomirano germanistko in predavteljico na Duhovni univerzi, da ga strokovno in jezikovno sproti pregleduje.
Prav tako sem ustrezne dele besedila, zlasti iz evangelija, poslala duhovnikom in jih prosila za že ustaljene formulacije. In tudi v zvezi z drugimi izrazi, za katere nisem bila gotova, sem pobarala ustrezne strokovnjake.
Moram reči, da sem povsod naletela na dober odziv, tako da je knjiga res plod vsestransko utemelejenga prevajanja. In ker so nekateri ezoterični izrazi širokemu krogu bralcev neznani, sta na koncu knjige še dve strani slovarčka.
Pri prevajanju je človek vedno razpet med dva imperativa: med zahtevo, da si čim bolj zvest izvirniku in med zakonitostmi svojega jezika. Pretvorba vsebin izraženih v jeziku, ki uporablja veliko pasivov in statično naravnano pripoved, v jezik, ki sloni na izražanju delovanja, je vse prej kot lahka. Energije izvirnika se lahko popolnoma spremenijo in v tej knjigi si tega nisem smela dovoliti! Čeprav je knjiga delno leposlovna (in prevajalci leposlovnih del si to lahko privoščijo), pa je v njej toliko strokovnega, da bi s spremembo energij povzročila veliko škode, saj je bistveni del ezoterike delo z energijami. Torej sem morala doseči, da je energijsko ozadje ostalo enako.
In tudi zato sem šla skozi besedilo še in še in še-krat – morda celo 21-krat. Bilo je naporno, bilo je boleče, toda bilo je tudi polno spoznanj in uvidov! Pravijo, da so prevajalci najbolj natančni bralci. In to je res. V besedilo se je treba tako vživeti, da se zliješ z njim, da dihaš z njim in potem samo v svojem jeziku ubeseduješ prave mislene tokove. Za to je potrebno stanje globoke umirjenosti in koncentracije, in ko se navadiš nanj, se veseliš vsake ure, ki jo posvetiš temu delu. To pa je čisto nekaj drugega od začetnih frustracij, ko si zadaš časovno mejo, ki je ne moreš doseči ...
Če zdaj vzamem v roke obe knjigi (izvirnik in prevod) in ju primerjam, ugotavljam, da je energetska esenca ohranjena; površinska razlika pa je nujna, ker sta angleščina in slovenščina tako zelo različni. Toda iz dela seva Alice A. Bailey in prikaz ezoterike je realen in dobro dojemljiv!
Vendar naj jasnost besedila bralca ne zavaja, kajti besedilo je večplastno in ga je treba večkrat prebrati. Ne samo, da se nam z branjem te knjige širi obzorje, usvojimo si tudi nove poglede in navade in napredujemo na duhovni poti. To pa je tisto, zaradi česar smo rojeni, kajneda ...
Prevajalka
Valerija Kuštor
Misel, da bi prevedla avtobiografija Alice Ann Bailey, mi je šinila takoj, ko sem dobila knjigo v roke in to je bilo nekje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda trajalo je kar petnajst let, da sem si lahko odredila čas zanjo. Na začetku sem imela o svojih prevajalskih sposobnostih dobro mnenje, toda kmalu se je razblinilo, kajti avtorica je uporabljala zahtevne jezikovne formulacije. Poleg tega je iz časa, ko je delala z vojaki, vnašala žargonske izraze, ki danes niso znani niti angleško govorečim ljudem.
To me je spravljalo ob živce in mi jemalo pogum. Toda neka notranja nuja me je gnala naprej in dela sem se držala, kot da bi bila nanj prilepljena. Prevajala sem kot sem vedela in znala in pustila fino obdelavo za naknadne preglede.
Prvemu krogu prevajanja je torej sledil nov izziv – iz takorekoč dobesednega prevoda narediti prijetno berljivo in izvirniku zvesto besedilo. Pričakovala sem, da bom kake trikrat šla skozi in bo stvar narejena.
Toda ko sem po tretji obdelavi besedilo še malo pregledovala, mi je bilo jasno, da je še daleč od objave in sem ga še prečesavala. Poleg tega sem mnenja, da mora biti strokovno izrazoslovje na slovenskih tleh poenoteno, zato sem se dogovorila z go.Barbaro Škoberne, diplomirano germanistko in predavteljico na Duhovni univerzi, da ga strokovno in jezikovno sproti pregleduje.
Prav tako sem ustrezne dele besedila, zlasti iz evangelija, poslala duhovnikom in jih prosila za že ustaljene formulacije. In tudi v zvezi z drugimi izrazi, za katere nisem bila gotova, sem pobarala ustrezne strokovnjake.
Moram reči, da sem povsod naletela na dober odziv, tako da je knjiga res plod vsestransko utemelejenga prevajanja. In ker so nekateri ezoterični izrazi širokemu krogu bralcev neznani, sta na koncu knjige še dve strani slovarčka.
Pri prevajanju je človek vedno razpet med dva imperativa: med zahtevo, da si čim bolj zvest izvirniku in med zakonitostmi svojega jezika. Pretvorba vsebin izraženih v jeziku, ki uporablja veliko pasivov in statično naravnano pripoved, v jezik, ki sloni na izražanju delovanja, je vse prej kot lahka. Energije izvirnika se lahko popolnoma spremenijo in v tej knjigi si tega nisem smela dovoliti! Čeprav je knjiga delno leposlovna (in prevajalci leposlovnih del si to lahko privoščijo), pa je v njej toliko strokovnega, da bi s spremembo energij povzročila veliko škode, saj je bistveni del ezoterike delo z energijami. Torej sem morala doseči, da je energijsko ozadje ostalo enako.
In tudi zato sem šla skozi besedilo še in še in še-krat – morda celo 21-krat. Bilo je naporno, bilo je boleče, toda bilo je tudi polno spoznanj in uvidov! Pravijo, da so prevajalci najbolj natančni bralci. In to je res. V besedilo se je treba tako vživeti, da se zliješ z njim, da dihaš z njim in potem samo v svojem jeziku ubeseduješ prave mislene tokove. Za to je potrebno stanje globoke umirjenosti in koncentracije, in ko se navadiš nanj, se veseliš vsake ure, ki jo posvetiš temu delu. To pa je čisto nekaj drugega od začetnih frustracij, ko si zadaš časovno mejo, ki je ne moreš doseči ...
Če zdaj vzamem v roke obe knjigi (izvirnik in prevod) in ju primerjam, ugotavljam, da je energetska esenca ohranjena; površinska razlika pa je nujna, ker sta angleščina in slovenščina tako zelo različni. Toda iz dela seva Alice A. Bailey in prikaz ezoterike je realen in dobro dojemljiv!
Vendar naj jasnost besedila bralca ne zavaja, kajti besedilo je večplastno in ga je treba večkrat prebrati. Ne samo, da se nam z branjem te knjige širi obzorje, usvojimo si tudi nove poglede in navade in napredujemo na duhovni poti. To pa je tisto, zaradi česar smo rojeni, kajneda ...
Prevajalka
Valerija Kuštor